"Postani to, kar hočeš biti."

ZDRAVJE  JE RAVNOVESJE, KI NAM OMOGOČA POVEZAVO S SVOJO DUŠO, S TEM KAR SMO NEKOČ BILI – ENO S SVOJIM PRAVIM BISTVOM.

• Obnovi se nam znanje in spomin, ki smo ga nekoč imeli.
• Poveča se izmenjava informacij in energije z Zemljo in Univerzumom.
• Posamezniku se lahko odprejo posebni uvidi, znanja, sposobnosti.
• Postanemo večji kanal za energijo.
• Odpravijo se blokade, ki nas zadržujejo v osebnem in duhovnem razvoju.
• Ponovno se aktivira DNK, ki jo potrebujete.
• Poveča se intuitivnost, ter občutki za življenje.
• Smo v toku z evolucijo.
• Spremembe so največkrat postopne in trajajo lahko tudi več mesecev.

Napisal bom nekaj stvari, ki se sprožijo pri partnerstvu, ko se sproži stara nerazrešena karma med partnerjema. S pogledom duše smo v odnosih z drugimi z določenim namenom. Večina ljudi dovoljuje zunanjemu svetu, da kontrolira njihovo notranjost. Če želimo imeti tisto kar hočemo, je potrebno, da naša notranjost kontrolira našo zunanjost. To dosežemo s tem, ko imamo višji pogled na stvari kot je naš običajni omejeni, ko se odpremo z dušo in srcem za občutenje in zaznavanje stvari. Na začetku zveze večinoma občutimo ljubezen, mir, srečo, zadovoljstvo, navdušenje, evforijo, itd. To se zgodi zato, ker je naša duša srečna da je našla osebo, s katero bo razrešila karmični odnos (takšnih odnosov je lahko veliko); takrat je občutek kot da se nahajamo v sedmih nebesih. Zato je na lahko na začetku zveze občutek, da smo trajno usojeni in da to nikoli ne bo minilo. Dobro je že na začetku razločiti, kaj nas veže skupaj, karma ali ljubezen. To, da nikoli ne bo minilo, je mogoče obdržati, ko se razreši karma (naloga), zaradi katere sta partnerja skupaj.

Ko partnerja preideta nalogo, močne karmične vezi popustijo in je potrebno zavestno vložiti ljubezen v odnos. Duša dobro ve, kaj hoče narediti, da se razreši karmični odnos in ko je karma poravnana, občutimo do osebe mir. Takrat ne obstajajo vezi, ki bi omejevale odnose med partnerjema, ostane le vez čiste brezpogojne ljubezni. To pa ne pomeni, da če je med partnerjema vez brezpogojne ljubezni, da partnerja drug do drugega čutita še ljubezen za nadaljnji odnos. Mislim na to vez, da ko se stvari razrešijo ostane med partnerjema vez brezpogojne ljubezni, da ni zamer, jeze, ljubosumja itd. Takrat ko partnerja čutita brezpogojno ljubezen med sabo je odločitev od obeh, če hočeta še ostati skupaj na temelju brezpogojne ljubezni in jo nadgrajevati ali raje gresta narazen.

Za katero koli varianto se partnerja odločita, je čisto odvisno od posameznika in njegovega poslanstva. Ko se osvoji lekcija, duša več ne išče partnerja za razreševanje karme, temveč za druge stvari. Partnerja, ki se odločita nadaljevati odnos in ga graditi na temelju brezpogojne ljubezni, lahko še naprej razvijata odnos v smer, ki jo želita. Tudi če po nekem časovnem obdobju (razrešitvi karme) ni več čutiti takšne povezave med partnerjema (s tem mislim na občutke zadovoljstva, radosti, sreče, ljubezni, kot je bilo čisto na začetku), se lahko odločimo, da se ti občutki ponovno zbudijo in prenesejo v odnos, da se občuti tista močna vez od prej, vendar brez karmičnih dolgov.

To je tudi glavni razlog, zaradi katerega večina ljudi teži, da v svojem življenju najde svojo sorodno dušo, ki ji je najbolj podobna in ki bi se z njo lahko najbolje ujela. Odnos, ki je skladen, razumevajoč v harmoniji, … zato vse tiste stvari, ki hočemo, da jih ima partner, je potrebno najprej, da jih imamo sami. Ko se partnerja ujameta v neskončno razreševanje odnosa, ko pride do prepirov in kasneje do sovraštva, zamer ali celo nasilja. Tista stvar, ki nas prizadene v partnerstvu, je možno da se vleče že od prej in da je ravno to karmična naloga, ki je potrebna, da se razreši sedaj. Vse zamere, katerekoli držimo v sebi, jih je dobro odpustiti (ker je preteklost že bila), da lahko sedaj lažje zaživimo brez omejitev. Tudi če je prišlo do močnih zamer in so v odnosu še otroci, je potrebno odpustiti sebi in drugemu, da se stvari razrešijo. Takrat gremo lahko svobodno naprej; v nasprotnem primeru se večinoma stvari ponavljajo.

Možnih različic karmičnih odnosov je ogromno in razreševanje je odvisno od vsakega posameznika. Eden od vzrokov za težave je lahko tudi dušna družina, ki je opisana pod temo z naslovom Dušna družina. Pri vseh partnerjih se lahko preveri, če obstaja karmični dolg, ter se poišče način za razrešitev.

Nekaj nasvetov glede partnerstva: Osnova je, da sprejmemo sebe in se imamo radi, tudi če delamo napake, in da lahko sprejmemo druge takšne kot so. Dopustimo, da drugi živi tako, kot bi mi sami hoteli živeti. S srcem se odprimo za ljubezen in dopustimo, da neovirano priteka v naše življenje in jo delimo z drugimi. Lahko se že na začetku vprašamo: “Ali me s to osebo veže karma?” in če nas veže, se naprej vprašamo: »Ali resnično želim deliti karmo s to osebo?«. Če odnos ni karmičen je dobro razumeti zakaj smo skupaj, kaj se učimo, kakšna je naloga in katere so naše lekcije.

Če je partnerski odnos težaven, se lahko vprašamo: “Kaj lahko jaz naredim, da izboljšam ta odnos? Kaj lahko jaz naredim, da popravim ta odnos? Kaj se iz tega odnosa učim? Katero lekcijo je potrebno da osvojim? Kaj je potrebno narediti, da se razreši karmični odnos? Katera prepričanja me omejujejo in blokirajo v odnosu?”

Če imamo super partnerski odnos se lahko vprašamo: “Kako obdržati skladen, harmoničen, ljubeč odnos? Kako lahko nadgradim sedanji odnos? Kako lahko dodam več romantike v odnos? Kako lahko poglobim najin odnos?”

Če smo sami pa iščemo svojo sorodno dušo: “Kako lahko prepoznam svojo sorodno dušo? Kako lahko najdem svojo sorodno dušo? Kako lahko pritegnem sorodno dušo v svoje življenje?”

Važni so občutki, kako se mi počutimo pri vprašanjih, tako dobimo pravilen odgovor. Kasneje če razmišljamo o temu in se pojavi dvom, strah, … ali kaj drugega se je že vključil um in odgovori niso pravilni. Enako tisto kar nam po vprašanjih prvo pride na misel naredimo, čeprav se nam lahko na prvi pogled ne zdi smiselno.

Nekaj negativnih prepričanj in občutkov glede partnerstva:

Vedno bom sam.

Želim biti sam.

Moram biti sam, da lahko duhovno rastem.

Ljubezen boli.

Moški / ženske me prizadenejo.

Vedno privlečem napačen tip človeka.

Vedno zapustim partnerja, preden on zapusti mene.

Težko ostanem z nekom dlje časa.

V odnosu z moškim / žensko sem v podrejenem položaju.

Popolna ljubezen ne obstaja.

O sorodni duši lahko le sanjam.

V partnerstvu se ni potrebno potruditi.

Strah / dvom v ljubezen.

Obsojanje partneja.

Odvisnost od popolnega partnerja.

Odvisnost od popolne zveze.

Primer za osvoboditev neželenega prepričanja: Najprej naredimo povezavo Reiki, hara, božansko – zemlejsko, os – sveta,.. Nato: v srcu se odpiram za ljubezen in se zahvaljujem, da se z ljubeznijo osvobajam prepričanja in občutka: npr. »vedno bom sam«. Tudi vsi tisti, ki so obupani, žalostni, osamljeni, lahko poiščejo in najdejo svojo sorodno dušo, če si le to želijo.

Zoran Zavor

Več na temo Sorodne (karmične) duše na forumu Pesem duše: http://www.pesem-duse.com/forum/viewtopic.php?id=322.

Sprejeti sebe je za ene najlažja, za druge pa najtežja naloga. Nekdo ima življenjsko lekcijo, da se nauči sprejeti sebe takšnega, kot je. Veliko lažje je reči, da sprejemam vse, kar mi je na poti kot pa to narediti v praksi, vendar se postopoma tudi to da.  Spodaj bom opisal nekaj primerov sprejemanja in nesprejemanja.

Vsi vemo, da življenje na zemlji poteka v dvojnosti in da je potrebno sprejeti negativen in pozitiven del. Jin – jang, noč – dan, dobro – slabo, toplo – hladno, strah – zaupanje, sprejetost – nesprejetost, … vsak pol ima drugo polovico. Potrebno je, da sprejmemo oba pola ter da od nobenega nismo odvisni, niti od negativnega niti od pozitivnega, ker v vsakem primeru, od pola, od katerega smo odvisni, mu dajemo svojo energijo.

Primer:
Če me je strah, ne morem narediti ali imeti nekaj, kar si želim, ker energijo dam strahu in ne tistemu, kar želim. Če sem odvisen in imam preveč zaupanja, pa ga lahko »biksam« in delam stvari, ki me lahko življenjsko ogrozijo.
Rad imam planine, a če me je strah, na planino ne bom šel in bom lahko zamudil veliko lepih izkušenj. Če pa imam preveč zaupanja, bom brezvestno plezal po stenah, brez vrvi, kar zopet ni dobro, ker lahko ogrožam življenje.

Različne možnosti za nesprejemanje.

Če si je duša pred rojstvom zadala, da se bo v tem življenju odločila naučit sprejemanja, je eden od načinov, da se tega v popolnosti zave, kaj to je, da se najprej nauči biti nesprejeta. Da bi se v popolnosti naučila biti sprejeta, mora najprej občutiti kako izgleda nasprotje sprejetosti  – nesprejetost. Ko spoznaš nasprotni pol, takrat se »najbolje« naučiš drugega pola.

Duša se lahko odloči, da občuti nesprejetost s strani družine, prednikov, spola, sebe …, kar privede do tega, da lahko v življenju človek zelo trpi. Iz nesprejemanja se lahko razvijejo tudi nekatere najtežje bolezni, ker če nekaj ne sprejmemo, ne dopuščamo svobodnega pretoka energije ljubezni skozi telo.

Če nismo bili sprejeti s strani staršev ali kot spol, obstaja rešitev za to. Tudi, če so starši hoteli otroka, niso vedeli kakšen otrok bo prišel na ta svet. Malo ljudi pred spočetjem točno ve, katera duša bo prišla na ta svet. Starši si običajno želijo otroka, točno katero dušo pa je težko reči, da si jo sam izbereš za otroka.
Preden se družina inkarnira, se po večini prej duše dogovorijo med sabo, kdo bo odigral katero vlogo, vendar pa ko smo v človeškem telesu, večina pozabi na ta dogovor (vsaj zavestno).  Potemtakem izpade, ker so si starši želeli samo otroka, niso vedeli, katera duša bo prišla, da kasnejše nesprejemanje otroka ali spola ne velja ali ga lahko zelo hitro odpustimo, ko se tega zavemo.
Druga stvar je, da otrok pride nepričakovano in tudi v primeru, če ga starši ne sprejmejo in ne želijo, obstajata vsaj dve »osebi«, ki sta želeli, da ta duša pride na svet. Ti dve »osebi – energiji«, sta vaša duša in Bog, Stvarnik, Kreator, Univerzum, Absolut, … kakorkoli hočete drugo stran poimenovati (ni mišljeno na religijo).

Naslednja možnost je, da nesprejetost podedujemo po prednikih in se ta odraža na nas. Ker je eden ali več prednikov bilo nesprejetih, lahko to vpliva na nas. Tu se stvari prenašajo preko genske ravni in krvi. Nikoli ne krivimo prednike za stvari, ki jih imamo po njih, temveč tam kjer odkrijemo, da vpliva/jo stvari slabo na nas spremenimo, tudi pri njih, če je to potrebno. Naredimo za toliko generacij, kot je potrebno. Predniki so zelo pomembni v našem življenju in pomembno je tudi to, na kakšen način so postavljeni glede na nas, ker nas lahko zelo ovirajo ali nas pa lahko zelo podpirajo.
Z vsemi leti dela na sebi opažam, da ko vključim v delo na sebi tudi prednike (tam kjer je potrebno), se tudi pri živih prednikih stvari nekako same od sebe uredijo. Vidim fizično razbremenitev, čeprav ne delajo na sebi. Vidim, da težave na splošno zginejo ali so pa zelo malo opazne. Razen tam, kjer jim neka stvar služi. Tudi potomci se razbremenijo.

Možno je da nesprejemanje pride tudi kasneje, med nosečnostjo, porodom ali kasneje pri morebitnih travmah, nesrečah in podobnih rečeh.

Naslednja vrsta nesprejemanja je, da duša ne sprejme fizičnega telesa, ker se ne želi več inkarnirati in ponavljati istih lekcij. To se zgodi v primeru, da v dveh ali več življenjih ponavljamo enako nalogo.
Življenje na zemlji je lahko zelo poučno, po drugi strani pa lahko zelo naporno, če ponavljaš lekcije in se učiš skozi slabe stvari.

Duša tudi ne sprejme svojega telesa, kadar ima obveznosti in obljube do svoje duhovne družine in ne želi biti tukaj. Takrat je občutek, da čutimo, da pripadamo nekam drugam, da nismo od tukaj, da je naš dom nekje drugje. Res je dom drugje, vendar ni na drugem planetu, temveč  pri duhovni družini. Čutimo močno potrebo, da bi radi bili nekje drugje ter povezanost z nekom, pri čemer nam ni čisto najbolj jasno, kdo bi to bil. V takih primerih velikokrat oseba poišče nekoga fizično (inkarniranega) iz svoje duhovne družine, da se lažje prilagodi življenju tukaj.

Alkohol, droge, tablete .… razcepijo dušo na več delov, da se ni sposobna sprejeti tukaj in zato beži v svetove opojnih substanc, ker se tam vsaj nekaj časa počuti sprejeta.

Oglasi, ki vsiljujejo idealno postavo in obliko telesa enako lahko privedejo do nesprejemanja svojega telesa.

Zakaj ljudje težko sprejmemo dobra čustva je vzrok, ker imamo preveč slabih v sebi in dokler se ta ne osvobodijo iz telesa, se pozitivna ne morejo razviti. Zato je pomembno najprej se osvoboditi negativnih programov, občutkov, da damo mesto pozitivnim občutkom.

Naslednja možnost, da nimamo pozitivnih občutkov je ta, da negativnim damo večji pomen v življenju, se učimo skozi njih.
Možno je tudi, da pozitiven občutek enačimo z negativnim in ga zato ne sprejmemo.

Zadnje čase zaznam največ takih primerov, ko oseba zadržuje negativne občutke v sebi, ker se skozi njih razvija, raste, uči, so ji znani – taki so postali del njene identitete. Občutke zadržujemo zaradi strahu, da izgubimo svojo identiteto, oziroma same sebe. To se zgodi v primerih, kadar določen občutek  enačimo s svojo identiteto in nas je strah tega spremeniti, čeprav je občutek negativen.

Primer:
Smeh enačimo z zasmehovanjem in si zato v življenju ne dopustimo smejati.
V tem primeru je potrebno, da poznamo razliko med smehom in zasmehovanjem, ter da imamo  definicijo občutka(smeha), ki je enaka tisti od Univerzuma.

V primeru, da se učimo skozi zasmehovanje, je tudi  potrebno spremeniti učenje skozi zasmehovanje, da se ta negativen občutek več ne vrača nazaj v naše življenje.

Moja izkušnja

Moje nesprejemanje telesa je nastalo v času pred porodom, ko sem bil okrog vratu ovit s popkovino in se na ultrazvoku ni več slišalo utripa srca in je mama imela carski rez.
V času poroda sem dvakrat zapustil telo ter sem tudi kasneje v otroštvu bil zmeden, kje se nahajam zaradi tega. V celicah je bil spomin, da živim v mrtvem telesu in zato velikokrat telo nisem občutil ali sem bil preveč občutljiv. Težje sem sprejel tudi njegovo fizično obliko. Kasneje sem ugotovil, da se še občasno pojavlja ta občutek nesprejetosti in nisem vedel zakaj, dokler nisem odkril, da sovražim svoje telo ter da sovražim kri, ki se pretaka v mojih žilah.
Ti vzorci so bili podzavestni in zato sem imel veliko poškodb na telesu ter raznih bolezni v različnih obdobjih v življenju. Bolezni in poškodbe so mi služile, da se ne bi več vračal na staro (stare občutke in lekcije), bile so mi zaščita ter učenje.

Ko se osvobodimo učenja skozi negative programe in nesprejemanje, se ne da v besedi opisat razliko v počutju od prej, to je potrebno poskusit na lastni koži.
Možnosti nesprejemanja so torej različne in iz različnih življenjskih obdobij. Potrebno je le odkriti, od kod prihaja nesprejemanje in ga spremeniti.

Važno je, da se zavedamo, da za težave obstajajo rešitve, katerim se je potrebno le odpreti s srcem, z jasnim namenom, da najdemo rešitev.

Besedilo: Zoran Zavor

Manifestacija je sprejemanje in dopuščanje, da se zaželena realnost realizira v našem življenju, da imamo tisto kar si želimo.

Vsaka misel, izjava, delo se odraža v temu, kaj mi manifestiramo v svojem življenju. Tisto kar mi mislimo, govorimo, se odraža na to ali nam bo naša misel in dejanje služilo ali bo delovalo proti nam. Vsaka odločitev (če si prej ne premislimo) je odraz tega, kar smo se odločili ustvariti, oziroma imeti v svojem življenju. Vse stvari, ki jih mislimo, govorimo, delamo, … se ne manifestirajo, ker nekatere niso najbolje za nas (dobimo prej opozorila, da jih lahko spremenimo, če pa ta sporočila spregledamo, se tudi nezaželene stvari manifestirajo), za druge nas preprečujejo omejujoči programi, za nekatere je potreben čas, da se realizirajo (čas setve in žetve), oziroma  pravi trenutek in če odnehamo z namero, da imamo – enako preprečimo, da dobimo tisto kar hočemo.

Stvarem (ne samo fizičnim), ki jih hočemo imeti v svojem življenju, se je potrebno odpreti, pogledati omejujoče programe, ki nas omejujejo, ter jih spremeniti, nato pa podati jasno namero, obdano s čustvi, da to imamo. Tukaj ne mislim, da si mi venomer predstavljamo, da neko stvar imamo. Na tak način prepričujemo našo podzavest, da nekaj hočemo, a v podzavesti je lahko negativen, oziroma omejujoč program. V temi Omejujoči programi v podzavesti sem napisal, da je podzavest skoraj stokrat močnejša od zavestnega dela in zato imamo zavestno zelo majhne možnosti, da se nam stvari manifestirajo, zato je potrebno spremeniti omejujoči program in ne prositi in prepričevati podzavest, da to naredi. Podzavest enostavno je in ne loči med dobrim in slabim. Nato sprejmemo in dopustimo, da se želena realnost manifestira v naše življenje. Včasih je potrebno, da preteče določen čas ali obdobje, da se stvar materializira, oziroma manifestira, po domače – prizemlji.

Vsako zamisel, idejo, ki jo imamo, jo je potrebno sprejeti ter manifestirati – prizemljiti. Želenega večinoma ne dobimo zato, ker je v podzavesti omejujoči program, ki je lahko nastal v tem, preteklih življenjih ali pa je enostavno podedovan po prednikih, čeprav si zavestno na prvi pogled stvar, idejo želimo.

Primer:
Zavestno si želim nov avto, kar je v redu želja, vendar, če imam v podzavesti program, »da si ne zaslužim dobrih, lepih ali novih stvari v življenju«, tega avta pri sebi ne bom nikoli videl, temveč ga bom videl lahko le v salonu za avtomobile ali pa ga bo vozil nekdo drug.

Da mi ni namenjen nov avto je lahko tudi samo izgovor, da se ne zmigam pogledati podzavestne programe in jih odpravim. Za vsakim izgovorom, da nekaj nimamo ali nam ni namenjeno, stoji podzavesten program, da si tega ne zaslužimo ali podobni programi in če ta program ne spremenimo, na žalost živimo življenje, ki si ga ne želimo, oziroma se prestavljamo v vlogo žrtve in si sami krademo energijo.
Če se pri temu zalotimo je dobro, da si rečemo STOP in se odločimo spremeniti neželeno realnost in vibracijo v želeno, na način ki nam je poznat.
Enako je če si želimo, hišo, dobre odnose, zdravje, duhovno – osebno rast,.. je potrebno vedeti, kaj si jaz pravzaprav želim. »Ne kaj si sosed želi, temveč kaj si jaz želim«.

Pri manifestaciji je pomembno, da vemo, kaj si v resnici želimo v življenju, ker, če ne vemo kaj si želimo – takrat tudi nič ne manifestiramo v življenju.

Pri manifestaciji je pomembno začeti pri majhnih stvareh, da se um navadi in sprejme tak način razmišljanja in prizemljevanja.

Začnemo z drobnimi stvarmi, kot so: da se dobro zabavam z določeno osebo, da imam fenomenalno kosilo, da sem takoj na vrsti na pošti, da takoj najdem parkirni prostor, … (takšnimi majhnimi stvarmi). Vendar pozor, če um pravi,  to jaz že tako in tako delam in imam, brez da si to želim manifestirati, je velika verjetnost, da pademo na naslednjih stvareh. Zato vedno začnemo s stvarmi, ki se nam zdijo uresničljive in poznate in kasneje, mesec za mesecem, povečujemo želje, brez da skočimo na željo, ki v danem trenutku ni dosegljiva. Vendar tudi ta, ki se trenutno zdi nedosegljiva, se lahko uresniči, če delamo postopoma in počasi.

Primer:
Dadas je v temi »Delavnica Pesem duše« napisal:
Najbolj pa sem vesel in ponosen, da mi uspeva realizirat kakšne stvari, ki sem jih npr. lani še imel za neuresničljive/nemogoče zame.

Ko začnemo z drobnimi stvarmi je potrebno vsaj, da smo povezani, os sveta, božansko – zemeljsko, reiki, … da smo brez drugih misli ter, če je možno, da obdamo našo željo s čustvi in sliko.

Preverimo lahko tako, da vemo, da je vse v redu, da potem, ko oddamo namero, oziroma željo naprej, da ko se spomnimo na to namero, željo, da je vibracijo čista. To pomeni, če se pri preverjanju pojavi nelagodje ali druga želja, takrat znamo, da ta želja (prvotna) ni oddana. Takrat je v podzavesti omejujoč program.

Vedno tudi razdelimo svoja življenjska področja na več delov in vsakega posebej preverimo in če nam na določenem področju gre, tam verjetno ne bomo spreminjali stvari, tam jih samo dopolnjujemo.
Področja lahko razdelimo  na: Osebni – duhovni razvoj, Odnosi (partnerski, s starši, otroci, sodelavci, ostali), Zdravje, Delo, Finance, Dom, Prosti čas, Dejanske želje (avto, potovanje itd.).

Kako vemo, na katerem področju je potrebno delati na sebi:
To je področje, ko nam ne gre, kjer nam stvari stojijo, kjer se borimo, nas meče iz ravnovesja, nas stvari frustrirajo ali nas delajo depresivne, jezne, nemočne, … to vsa so področja, na katere ne moremo vplivati v popolnosti.

Sami smo odgovorni za našo situacijo in če krivimo druge, je to jasen pokazatelj, da zgubljamo čas, energijo, … in smo ujeti v usodo, oziroma v omejujoče programe v podzavesti in na tak način hranimo nezaželeno realnost.

Vzemimo si čas zase, da čas in energija dela za nas, da mi živimo in vodimo svoje življenje v želeno realnost, ne da življenje vodi nas.

Besedilo: Zoran Zavor

Živali so enako kot ljudje bitja, sestavljena iz materije in energije ter imajo svojo lastno zavest; lahko jo imenujemo živalska duša. Razložitev le-te je podana v sledečem primeru ptic; zavest posamezne ptice je v primerjavi s človekovo zavestjo dosti močneje vodena in usmerjena s strani kolektivne zavesti ptic. Posamezna ptica nima, tako kot na primer človek, izražene individualne zavesti. Njena individualnost je skoraj v celoti podvržena kolektivni zavesti ptičje družine. Le-ta jo vodi skozi življenjska obdobja, ji pomaga preživeti (na primer ptice selivke, obnašanje kukavičjih mladičev) in ji narekuje smoter življenja. Ko ptica pogine, se njena zavest vrne nazaj v kolektivno zavest (oziroma kolektivno dušo) ptic.

Ko enkrat osvojimo zavedanje, da je zavest posameznega bitja nepreklicno povezana s kolektivno zavestjo ostalih bitij, sledeče zavedanje nastopi v logičnem smislu.

Izkušnje ene živali imajo vpliv na kolektivno zavest tiste živalske vrste – in obratno –   izkušnje na kolektivni zavesti posamezne živalske vrste vplivajo na zavest ene živali. Če se vrnemo na primer ptic, lahko na primer vrana z novimi izkušnjami iz svoje življenjske dobe na neki ravni vpliva na kolektivno zavest vran. In obratno, vsak na novo zvaljen vranji mladič ima na določeni energijski ravni “vpogled” v informativno polje preteklih izkušenj s kolektivne zavesti vran. Če se je na primer neka vranja družina naučila, da se oreh lahko stre, če ga spusti iz kljuna na cesto in čaka, da ga povozi in stre vozeči se avto, bo to spoznanje “delila” z drugimi vranami na kolektivni zavesti. Seveda gre ta proces “učenja” v skladu z evolucijo ter v skladu s stopnjo zavesti določene živalske vrste, zato se ne ve, kdaj bodo potomci nasledili modrosti svojih predhodnikov (nekatere živalske vrste so bolj napredne od drugih in hitreje prenašajo svoje izkušnje na druge generacije; nekatere živalske vrste potrebujejo stoletja, da se izkušnje integrirajo).

Kaj na energijskih ravneh pomeni brezvestno uživanje mesa?

Odnos, ki ga gojimo s posamezno živaljo, pomeni hkrati tudi s kolektivno zavestjo živalske vrste. V članku je poudarek na našem odnosu do živalskih vrst, ki jih pri nas štejemo kot hrano. Preverjeno lahko na energijskih ravneh uživanje določene živali vpliva destruktivno na naše sedanje in bodoče odnose s to živalsko vrsto (zadostuje že en obrok). Kaj se dogaja na energijskih ravneh pri uživanju mesa in kaj lahko sami storimo za boljši odnos, je opisano v nadaljevanju na primeru pujsa, ki je pri nas kot hrana zelo priljubljen.

Dokazano je, da z uživanjem svinjskega (oz. na splošno živalskega) mesa užijemo tudi čustva, frustracije in travme ob smrti živali, katera hkrati s prebavljanjem mesa “prebavljamo” na energijski ravni. Manj znano pa je to, da si s tem nakopljemo tudi neke vrste karmični dolg do celotne vrste pujsov.

Pujs, ki je živel v neudobnem okolju, doživljal stalno ogorčenje in stres zaradi frustrirajočega življenja brez sonca in gibanja in bil na takšen način tudi ubit, na višjih energijskih ravneh konstantno pošilja informacije na kolektivno zavest pujsov. Vsak na novo skoteni pujsek “prinese” v življenje izkušnje ter informacije svojih predhodnikov, ne glede na to, kje se nahajajo in živijo. Glede na to, da je svinjsko meso še vedno zelo priljubljeno (poleg zrezkov tudi v obliki klobas, salam, krvavic, pečenic, paštet, masti, ocvirkov itd.), si lahko samo mislimo, kakšna gmota agresije do ljudi se je nabrala na kolektivni zavesti pujsov. Z vsakim uživanjem enega od izdelkov iz svinjskega mesa užijemo in poglobimo agresijo. Le-ta ni enaka človeški, saj živali ne premorejo razumskega obsojanja. Zazna se na čustveni ravni, v obliki groze, ogorčenja, stresa, jeze, nesprejemanja, žalosti.

Če preverimo na energijskih ravneh vez človeka, ki vse življenje uživa svinjsko meso, ter kolektivne zavesti pujsov, lahko zaznamo pošastne vibracije, saj ta oseba na podzavestni ravni dobesedno predeluje vsa čustva, travme in frustracije celotne kolektivne zavesti pujsov. Podobno se destrukcije občutijo tudi pri vseh, ki pujse koljejo in prisostvujejo pri kolinah, delavce v klavnicah, mesarje, prodajalce mesa in lovce, ki lovijo divje prašiče.

***

V naši družbi je splošno gledano močno prisotno razmišljanje, da je zdravo za človeka, da jé meso. Pri tem se ljudje opirajo na preteklost, češ včasih so vsi jedli meso in so bili čisto zdravi in je vegetarijanstvo le modna muha. Nato sledijo znanstvene raziskave, ki dokazujejo, da smo ljudje genetsko ustvarjeni kot vsejedci, ravno tako se opiramo na zdravstvene raziskave, ki dokazujejo, da je uživanje mesa v normalnih količinah zdravo. Zaključujemo ponavadi z mislijo, da je najbolj zdravo, da jemo vse v zmernih količinah. Strinjam se z vsem navedenim, saj ima vsaka stran prav. Če pogledamo širše, z energijskega vidika, je situacija trenutno drugačna, kot pričajo vse raziskave, saj vsak pozablja na ključno stvar.

Včasih so ljudje redili pujse na kmetijah, v omejenem številu, bili so hranjeni z naravno hrano, živeli so polno življenje, se gibali na soncu in na svežem zraku. Četudi so živeli za zakol, so v času življenja čutili skrb gospodarja in frustracija ob smrti je bila manjša.

Današnje svinjsko meso, ki se ga uživa v restavracijah ali kupuje v prodajalnah, izvira s prašičjih farm, na katerih so živali dobesedno “razdušene”. Živijo v neudobnih okoliščinah, ne poznajo in ne doživljajo radosti, veselja, prostega gibanja na soncu in na svežem zraku, hranjene so z aditivi, ne prejmemo skrbi “gospodarja” in so ubite na enak način, kot so živele – žalostno, mučno, polne frustracij in stresa. Lahko si zamislimo, kakšno meso je to v končni obliki.

Če primerjamo torej pujske v starih časih in sedaj in trezno gremo še enkrat čez vse izgovore, lahko vidimo, da stojijo na jalovih nogah.

Eden svinjski zrezek vsebuje frustracije in združene izkušnje celotne kolektivne zavesti pujsov. Z uživanjem zrezka navežemo stik s kolektivno zavestjo pujsov in na podzavestni ravni predelujemo njihovo energijo.

Poraja se vprašanje, kaj dandanes počnemo takšnega, kar že niso počeli v preteklosti, da smo si ravno mi zaslužili takšno breme.

Če napravimo večji korak v preteklost, so takrat ljudje za preživetje ubijati živali. Ko so ulovili in ubili prašiča, so se pri tem iskreno veselili in bili iz srca hvaležni, saj so lahko z mesom lahko hranili sebe in svojo družino ter tako preživeli. Običajno se je pred zakolom napravila molitev, posvetitev mesa, darovali so ga bogovom oz. bogu v znak hvaležnosti za hrano in za dober ulov v prihodnje. Z iskrenimi in čistimi občutki hvaležnosti in radosti ob hrani, ki pomeni preživetje, so na energijski ravni vzpostavili s kolektivno zavestjo pujsov stik, poln hvaležnosti in radosti za meso. S takšnim odnosom niso nastajale karmične destrukcije, temveč se je duh posamezne živali lahko zlahka vrnil nazaj v kolektivno zavest.

Danes je tako silovito in iskreno hvaležnost zelo težko izraziti, saj imamo na voljo polno hrane, takšne in drugačne in nismo več odvisni od ulova živali, da preživimo. V članku je naveden primer pujsov, vendar enako velja za vse živali.

***

Na energijski ravni se pojavi močna destrukcija, ki na podzavestni ravni vpliva na našo vitalnost, kakovost življenja in posledično na zdravje. Destrukcija se občuti v obliki sluzaste, moteče, kričeče in ščemeče gmote, zelo neprijetne ob stiku. Vsaka tovrstna destrukcija otežuje naše življenje in onemogoča prehod na višjo ravne zavesti. Destrukcija ostane v naši avri tudi, če smo včasih jedli mesto, sedaj pa smo vegetarijanci. Če smo se kadarkoli v življenju hranili z mesom, predelujemo na podzavestni ravni kolektivno energijo vsake živalske vrste, ki smo jo užili. Če pogledamo Slovenijo, je seznam živalskih vrst, ki se smatrajo za uživanje, kar obširen: pujsi, govedo (krave, biki, teleta … ), drobnica (ovce, koze ..), perutnina (piščanci, kokoši, petelini, gosi, purani …), divjačina, zajci, ribe, morski sadeži itd. Širša kot je zavest določene živalske vrste, večjo destrukcijo ustvarjamo v naši avri, ko se nezavestno hranimo s to živalsko vrsto.

Kaj lahko storimo

Škodljivo energijsko vez lahko popravimo in pozdravimo, če to želimo. V mislih si povemo, da se odpiramo za občutenje vezi med nami in poljubno živalsko vrsto, na primer pujsov. Ko se odpremo, zmoremo čutiti, kakšne energije se pretakajo med nami in živalmi iz te živalske vrste.

Kadar destrukcij ni, lahko občutimo sprejemanje, harmonijo, ljubeče in radostne občutke, ki se gladko in harmonično pretakajo med nami in živalmi. Od živali dobivamo občutek sprejemanja in ljubezni.

Kadar destrukcija obstaja, zaznavamo neprijeten občutek, nedoločeno ali določeno negativno čustvo – jezo, zamero, strah, stud, grozo, stres, občutek odgovornosti ali krive vesti do živali.

Destrukcija se da odpraviti tako, da postavimo sebe in kolektivno zavest živalske vrste v steber božanskega-zemeljskega. Če gre za živalsko vrsto, katere meso smo v preteklosti uživali, si v mislih povemo, da naj vsaka izmed živali iz te vrste, ki smo jo kadarkoli pojedli (vede ali ne vede), ji škodovali ali jo kako drugače prizadeli, prejme toliko brezpogojne ljubezni, da bo lahko razrešila travmo škode ali travmo smrti in šla tja, kamor je v njeno najvišje dobro. To miselno namero podpremo čustveno podporo, z ljubeznijo, hvaležnostjo, odpuščanjem sebi, lahko si v mislih predstavljamo, kako do živali teče zlata svetloba zdravljenja in podpore.

Za pomoč lahko prižgemo svečko, napravimo molitev. V mislih si nato povemo, da naj se med nami in to živalsko vrsto vzajemno pretaka brezpogojno sprejemanje, spoštovanje in radost. Na koncu napolnimo tudi sebe z zlato božansko svetlobo.

Živali so tesno povezana s čisto zavestjo, zato se destrukcija ponavadi relativno hitro odpravi in se ponovno vzpostavi ljubeč in harmoničen stik. Rezultat je v celoti odvisen od naše pripravljenosti, saj živali brezpogojno odpuščajo in so brezpogojno odprte za zdravljenje destruktivnih vezi.

Podobno napravimo tudi v primeru, če zdravimo destruktivne vezi z živalsko vrsto, katere meso nismo uživali, čutimo pa do nje negativna čustva (npr. strah pred psi, fobija pred kačami, pajki, itd.). V mislih si povemo, se naj vse škodljive misli, dejanja, besede, ki smo jih kdajkoli in kjerkoli naperili proti posamezni živali iz te živalske vrste, pošljejo v božansko zavest.

Če smo ubijali živali iz te živalske vrste, si v mislih povemo, naj prejme vsaka žival, ki smo jo ubili, toliko brezpogojne ljubezni, da bo razrešila travmo smrti in odšla tja kamor je v njeno najvišje dobro. Lahko vprašamo duha tiste živalske vrste, kakšno učenje ali modrost nam prinaša. Postopek nato nadaljujemo enako kot v prejšnjem primeru.

***

Sedaj imamo v rokah moč in odgovornost za naše bodoče odnose z živalmi. Čeravno živalski svet ni na takšni stopnji kot človeški, imajo škodljiva dejanja, ki jih ljudje povzročamo živalim, močne in zelo škodljive posledice za nas. Le-te se kažejo tako na višjih ravneh, kakor tudi na fizični, v obliki različnih bolezni in slabšega imunskega sistema ljudi.

Če uživamo mesno prehrano in hkrati želimo ohraniti ljubeč in harmoničen odnos do živali ter se izogniti boleznim, je zelo dobro napraviti pred vsakim mesnim obrokom molitev, posvetitev, v kateri se iskreno zahvalimo za meso. Pošljimo podporo duši ubite živali, da bo razrešila travmo smrti in našla pot, kamor jo pelje.

Lahko se tudi odločimo, da občasno pošljemo denarno ali drugo podporo društvom ali organizacijam, ki skrbijo za živali ali se odločimo, da bomo kupovali meso le od eko kmetov ali tistih kmetij, ki se še ukvarjajo s pašno živinorejo. Odločitev in odgovornost za kakovost našega življenja je izključno v naših rokah, saj imamo moč in podporo, da napravimo korak v boljše življenje.

Besedilo: Urška Korun

Vesolje ima za nas pripravljeno toliko obilja, da je to izven ravni naših sanj,  veliko več kot si lahko zamislimo (duhovno in materialno) – mi pa to odbijamo zaradi neumne zavesti in vsega kar smo se naučili.

V našem življenju ima veliko vlogo denar, mi to hoteli ali ne, in kroji naše življenje. Denar je v zavesti ljudi izgubil svoj namen, oziroma ljudje s(m)o spremenili namen denarja, da bi lažje kontrolirali, manipulirali in izkoriščali druge ljudi.
Denar je postal orožje za mnoge ljudi in služi za razne laži, manipulacijo, uničenje, goljufije, celo ubija se za denar.
Za mnoge je denar postal važnejši od nas samih in je veliko važnejši od narave, vesolja in drugih živih bitij. 
Zaradi denarja gremo lahko proti sebe, da bi lahko zadovoljili svoje potrebe in s tem uničujemo ljudi, živali, naravo in ostale stvari.

Kolektivni pritisk je viden s tem, da je vse več trgovin in da se vse več prodaja stvari in mi postajamo potrošniki; proizvodnje po drugi strani je zelo malo. Na tak način se prek kolektivne zavesti kontrolira ljudi (tržišče, politika, …). Mi postajamo potrošniki, kontrolorji nam samo vzamejo denar ter tako pritiskajo na nas psihološko. Na tak način nam je odvzeta vrednost nas samih ter nam je vsiljena materialna vrednost.  Včasih je težko živeti na tem svetu, ki ceni bolj materialne od človeških vrednot.
Kolektivna zavest podpira sanjarjenje, da ljudje sanjajo, kako bi bilo lepo če bi imeli veliko denarja; to se dogaja skozi oglase in druge vire, kjer je pokazano idealno življenje ljudi z denarjem. Vendar veliko ljudi le sanja o tem, kako bi bilo lepo imeti veliko denarja in ne pozna pravilne zakonitosti denarja. Ko se iz sanj zbudimo, smo praviloma še bolj zafrustrirani kot prej in nas obdaja še bolj destruktivna energija, ki nas – še bolj – oddaljuje od denarja.

Denar je izmislil človek

Vsak človek lahko destruktivno energijo spremeni in živi, brez da to vpliva na njega. Zato, ker je denar izmislil človek. Ni ga izmislila žival, narava ali vesolje. Izmislil ga je človek, da bi mu bilo lažje, da bi bile stvari enostavnejše in olajšane.
Denar ne pada iz neba, ne raste na drevesu, temveč je ljudski izum. Ker ga je ustvaril človek (naši predniki), ima tudi človek vpliv na denar.
V veliki meri je ta denar postal gospodar človeka in ne človek gospodar denarja. To je enako, kot bi nam majhen predšolski otrok  govoril kdaj naj bi šli spat, kaj naj bi jedli, delali itd. Namesto, da denar služi za izpolnjevanje naših potreb in za preživetje preživetje smo postali sužnji lastnega izuma.

Razlogi za pomanjkanje denarja

Vzrok za pomanjkanje denarja je, razen podzavestnih programov in prepričanj, lahko v tem, ker mi ne poznamo več identitete denarja, kaj dejansko denar je in čemu služi. Na splošno se večina ljudi zaveda, da je denar sredstvo izmenjave.
Popolnega razumevanja denarja pa večinoma ljudem primanjkuje in denar enačimo, na primer: s svobodo, srečo, varnostjo, neodvisnostjo, … vendar bi v tem primeru, da je denar to, bili vsi: svobodni, srečni, varni, neodvisni, … Res je, da  nam denar  lahko da svobodo, srečo, varnost, neodvisnost, ni pa enak tem pojmom.
Drugi pravijo, da je denar zlo, da kvari ljudi, da je umazan, … in enako, tudi v tem primeru bi bili potem vsi zlobni, pokvarjeni, umazani.
Kakšna je naša identiteta denarja, znanje, takšno realnost tudi živimo.

Kaj lahko naredim

Zmota zakona privlačnosti je v tem, da večina govori: misli pozitivno in si predstavljaj stvari. Bolj si nekaj predstavljaš in vizualiziraš, hitreje boš to imel – vendar temu ni tako.  Razlog zakaj potem dobimo tudi tisto kar nočemo ni v temu, da zakon privlačnosti ne deluje. Zakon deluje in to zelo dobro, ampak on ne reagira na naše misli in vizualizacijo, temveč na naše stanje zavesti in vibracijo, ki jo imamo v podzavesti. Zato je potrebno imeti pozitivno vibracijo v podzavesti, takrat tudi pozitivne misli in vizualizacija pripomorejo, da dobimo želeno stanje.

Vzemite si čas in se najprej rešite vseh stvari, ki jih ne želite ter preberite članka Smisel samorazvoja ter Podzavest in omejujoči programi. Če ni denarja je to tako, kot da smo bolni. In če se mi odrekamo denarju ali zdravju, je to blokada. Zato ozavestimo najprej blokade. Če smo odvisni od denarja, imamo tudi strah pred pomanjkanjem in s tem smo avtomatski ujeti v destruktivno energijo.

Podzavestni omejujoči programi, ki lahko preprečujejo finančno obilje:

1. Nikoli nimam denarja.
2. Nikoli nimam dovolj denarja.
3. Če imam jaz denar, bo drugi stradal.
4. Jaz sovražim denar.
5. Denar spreminja ljudi.
6. Ko imam denar, me vsi izkoriščajo.
7. Radi me imajo le zaradi denarja.
8. Misel o veliki količini denarja me plaši.
9. Več zaslužim, več potrošim.
10. Moram imeti več kot drugi (prijatelji, družinski člani …).
11. Da me ima bog rad, bi me naredil bogatega.
12. Bog me sovraži.
13. Moram porabiti ves denar, ki ga zaslužim.
14. Vsi lahko živijo v obilju razen mene.
15. Denar je sveta vladar.
16. Denar je moj vladar.
17. Denar je le papir.

In še 500 drugih…

Vprašanja za razmislek in odkrivanje omejujočih podzavestnih programov:

• Ko denar ne bi bil težava v življenju, kaj bi si želel/a?

• Želim imeti več denarja, kot ga imam sedaj?  Zakaj?

• Koliko več denarja si želim? Zakaj?

• Kaj je za mene denar?

• Za kaj uporabljam največ denarja na dan, teden, mesec?

• Za katere stvari bi želel/a porabljati denar in zakaj?

• Katero zadovoljstvo mi daje denar?

Vprašanje za tiste, ki ste po naravi pesimistični in do sedaj za vse napisano le odmahnete z roko ali pa vam pride na misel: “To tako in tako že vse znam in je brez veze”: 

• Kaj lahko naredim, da bi svoje finančno stanje še poslabšal? Kaj s tem pridobim?

Vesolje ima za nas pripravljeno toliko obilja, da je to izven ravni naših sanj, veliko več kot si lahko zamislimo (duhovno in materialno) – mi pa to odbijamo zaradi neumne zavesti in vsega kar smo se naučili. Ta stavek, ki sem ga nekoč nekje prebral in ga zapisal, mi je dal motiv, da napišem ta članek. Upam, da bo tudi komu drugemu odprl drugačen pogled na obilje in denar.

Delavnica na temo obilja, bo organizirana nekje novembra 2011, enako tudi delavnica Sorodne duše. Pogoj za udeležbo omenjenih delavnic osnovna delavnica Pesem duše (Delavnica Pesem duše 1).

Vesolje pravi, da ima viška obilja, da ima dovolj za vse. Toliko kot ima sreče, zadovoljstva – toliko ima tudi materialnih stvari.

Se splača verjeti vesolju ali omejeni zavesti?

Besedilo: Zoran Zavor

Kaj je smisel samorazvoja in dela na sebi?

Na poti samorazvoja nas čaka največ ozaveščanja tega, kar mi nismo.
Od rojstva naprej in skozi vse življenje smo bili programirani s strani staršev, sorodnikov, prijateljev, sošolcev, prek kolektivne zavesti, … in smo sprejeli razne programe, prepričanja, vzorce, navade. Na takšen način gremo stran od sebe, od tistega kar mi v resnici smo, in živimo omejeno življenje – to, kar v resnici nismo.

Vsak človek je individualen, poseben, drugačen po duši, srcu, izgledu.
Ko smo omejeni z raznimi programi, izgubimo sebe (identiteto) in živimo omejeno življenje; takšna sta tudi naša realnost in pogled na svet – omejena. Dostikrat srečujem ljudi, ki se niti ne zavedajo, da živijo življenje od nekoga drugega, tako kot drugi hoče ali je hotel.

Primer:
Starši so nam velikokrat v mladosti govorili, da »počitka si že ne moremo privoščiti, ker je to izguba časa«. Sedaj lahko  imamo to težavo, da postanemo deloholiki in nimamo časa zase in si ne vzamemo počitka, ker je v nas omejeno prepričanje, da je to izguba časa.

Vendar to ni naša realnost, temveč je program v nas, ki nas omejuje. Tako potem živimo v omejenem življenju, a se dostikrat tega niti ne zavedamo. Zaradi takšnih in podobnih stvari trpimo v duši.

Zaradi omejenih programov v nas lahko opravljamo delo, ki nas ne veseli, trpimo, vztrajamo v raznih odnosih, … Občutek mogoče imamo, da je nekaj narobe, vendar ne vemo, kaj je to narobe in kako to spremeniti ali nam primanjkuje moči, da karkoli spremenimo. Če ostajamo v omejenem življenju in vsaj ne poskušamo spremeniti stvari, v katerih se ne počutimo v redu, smo ujeti v usodo in živimo omejeno življenje naprej.

Znano je, da na svetu obstajajo trije tipi ljudi: ljudje, ki opazujejo, ljudje, ki nergajo in ljudje, ki ustvarjajo.
Dokler gledamo na svet z omejene realnosti, nimamo oz. imamo zelo malo možnosti, da ustvarjamo svet po svoji želji, lahko le opazujemo ali nergamo.

Ko enkrat začnemo delati na sebi in ozaveščati, kdo v resnici smo, od kod prihajamo, kaj hočemo, želimo, takrat vidimo programe, vzorce, prepričanja, navade, … ki nas omejujejo. Takrat vidimo dejansko razliko med tem kaj dejansko smo in kaj v resnici živimo, zavestno ustvarjamo želeno realnost.

Popolnoma normalno je, da na začetku vemo, kaj v resnici nismo in kaj nočemo. To je čisto normalna stvar, da se začnemo zavedati katerih stvari (omejenih programov) nočemo – to je prepoznavanje določenega omejenega programa v nas. Ko prepoznavamo in ozaveščamo vse več programov, kaj mi v resnici nismo, naredimo mesto in prostor, da lahko počasi ozaveščamo kdo mi v resnici SMO. Takrat se začenja rojevati naša osnovna identiteta, zbuja se spomin na to, kar v resnici smo.
Vsaka oseba ima svojo osnovno identiteto, ki je povezana z njenim izvorom, kar v resnici je. Da bi razumeli in se ponovno združili s tem kar v resnici smo, je osnova, da se rešimo vsega tega kar mi nismo, da očistimo podzavest omejujočih programov. Delo na sebi pomeni, da se osvobodimo omejujočih lažnih programov v nas, ki zasedajo mesto v naši podzavesti.
Zato je logično, da na začetku dela na sebi vemo kaj ne želimo in da se želimo rešiti stvari, ki nas omejujejo.
Če želimo postavljati temelje v življenju, a v sebi nosimo omejujoče programe, so naše želje lahko nekaj čisto drugega od tistega, kar je v resnici dobro za nas. Takrat sicer imamo motiv za samorazvoj, da bi zadovoljili svoji zavesti, kateri bo zajamčeno zadovoljstvo, vendar to zadovoljstvo ne traja dolgo, ker prihaja želja iz omejujočega programa uma.

Primer:
Da bi imeli boljše odnose ali večje prihodke v življenju, si ustvarimo želje, ki prihajajo iz omejenega programa v podzavesti. Počnemo to,  kar nam narekujejo reklame, drugi ljudje, situacije in se spreminjamo v skladu s tem, kar nam je narekovano od zunaj in to ni tisto, kar je v resnici dobro za nas.
Če je temeljni razlog (cilj) samorazvoja želja po večjem prihodku v življenju ali zamenjavi delodajalca, ker nam je na tak način živeti težko in nas je strah za preživetje, je zelo verjetno, da se bo stanje samo malo popravilo, ker bomo še vedno ujeti v omejitve uma, tudi če zamenjamo delodajalca.
Vzrok  je sledeč – če je temeljni razlog za samorazvoj strah po preživetju in nezadovoljstvo s sedanjim delodajalcem, nas to lahko pripelje do še večjega razočaranja oziroma nezadovoljstva.

Najverjetneje se v takem primeru samorazvoja ne bo zgodilo nič ali pa lahko še globlje pademo v neželeni proces.
Pomeni, da če se z omejitvami v podzavesti odločamo za določeni cilj, ne bomo dosegli zadovoljstva, ki ga pričakujemo, spremenijo se le točke iz katerih gledamo.

Preden se odločimo za samorazvoj, je dobro pogledati in razmisliti o motivih samorazvoja.

Energija

(Preden preberete ta članek, priporočam, da prej preberete članek PODZAVEST in omejujoči programi.)

Za delo na sebi je potrebno imeti dovolj energije. V primeru, da imamo dovolj energije za samorazvoj,  je potrebno pogledati, kakšna je ta energija in od kod izhaja. V kolikor je destruktivna in  izhaja iz jeze,  strahu,  skrbi, … bomo imeli posledično vse manj in manj energije, kar pa ni v redu za nas.

Kaj naj bi bil cilj?

Temeljni cilj je tisti, ki nam daje neverjetne možnosti dela na sebi, ko razumemo, da ni bistvo imeti boljše delo ali drugega delodajalca, temveč je bistveno delo, ki nam je pisano na kožo, oziroma ga pozna naša duša, to je delo, ki si ga je izbrala duša (poznan je izraz »nekaj za dušo«). Ko to dosežemo, se naši prihodki menjajo, delo se menja, predvsem se menja motiv; nenadoma se pojavi ogromno energije, mi postajamo zadovoljni, srečni, predvsem pa notranje izpolnjeni, ter posledično tudi bolj zdravi.

Kako začeti?

Prvi korak je z delom na sebi, da se osvobodimo omejujočih programov iz podzavesti.  Lahko začnemo na različne načine -  naši načini so delavnice Pesem duše, reiki tečaji, šamanske delavnice, svetovanja, regresija ter ostali načini samorazvoja.
Za začetnika je najbolje, da si na začetku poišče delavnico, svetovanje, terapijo, ki mu lahko pomaga pri samorazvoju, da se spozna s svetom energij in da lažje spozna sebe. Aktivnost v primerjavi s knjigami boljša zato, ker se občutki v knjigah in besedah ne dajo dobro opisati, potrebno jih je poskusiti in izkusiti ter tudi zaradi tega, kar sem že opisal v članku Podzavest in omejujoči programi – omejujoče programe nismo pridobili v tem stanju uma.

Avtor: Zoran Zavor

Naš um lahko razdelimo na dva dela, zavestni in podzavestni.
Zavestni del uma predstavlja manjši (približno 10%), podzavest pa večji del (približno 90%).
Podzavest je tisti nevidni del nas, ki nas usmerja in vodi skozi dan, a se tega ne zavedamo, to so vse stvari, dobre in slabe. Podzavest je vsaj stokrat močnejša od zavestnega dela. Ni važno koliko truda vlagamo, da bi nekaj naredili zavestno; če je v podzavesti drugačen program, vzorec, prepričanje, kot v naši zavesti, nam ne bo uspelo. Zato je potrebno ozavestiti podzavest.

Podzavest ni dobra in ne slaba, podzavest enostavno JE

Podzavest je skupek vseh izkušenj, ki smo jih doživeli, v sedanjem ali preteklih življenjih (v podzavesti so enako shranjeni spomini kot v naši duši). Podzavest enostavno obstaja in beleži dogodke, programe, vzorce, prepričanja, občutke, … dobre in slabe ter jih shranjuje. Podzavest lahko primerjamo z CD-jem – na CD se lahko posnamejo različne stvari, enako to počne podzavest (samo beleži različne podatke).
Težava nastane takrat, ko zavestno nekaj hočemo, podzavest pa ima posnet drugačen program. Takrat se zgodi, da ne bomo prišli do tistega, kar si v resnici želimo, ker sta zavest in podzavest nasprotnika (preveč sta različna). Takrat se v naši glavi večinoma začne dialog, ki lahko poteka na tri načine: začnemo iskati rešitev, začnemo nergati ali se umaknemo, oziroma pomirimo s situacijo.

Prej sem omenil, da je podzavest kot CD in da ima na sebi posnete programe, vzorce, dogodke, občutke in način naše reakcije, ko gre nekaj narobe – mislimo, da se začnemo pogovarjati sami s sabo, vendar ni tako, mi se hočemo pogovarjati s CD-jem. Podzavest (CD) z nami ne bo debatirala, temveč nam bo dala tisto, kar ima posneto od preteklih izkušenj. Ali ni absurdno, da začnemo obsojati CD, ker ne vsebuje določenega programa. To je enako, kot če bi obsojali Avsenikov CD (narodno zabavna glasbaJ), zakaj ne igra rock glasbe. Ali ni to smešno, da bi obtoževali CD z narodno zabavno glasbo zakaj ne predvaja rock glasbe?
Vse, kar je potrebno napraviti, je le zamenjati CD, ali na obstoječega posneti želeno glasbo. Takrat bomo imeli tisto, kar hočemo – enako je z našo podzavestjo.  Podzavest nam predvaja le tisto, kar ima in nam ne more dati tistega, česar nima.

Primer:
Zavestno hočem biti športnik, v podzavesti (CD ) pa nosim vzorec »iz tebe ne bo nikoli nič.
Lahko se zelo trudim, ter veliko dela in časa vložim v to, kar zavestno želim, vendar mi nikoli ne uspe, uspe le delno ali na tak način, kot nočem. To se zgodi zaradi podzavestnega programa »iz tebe ne bo nikoli nič«.

Omejujoči program v podzavesti lahko prejmemo v otroštvu, od družine, ga prevzamemo ali prinesemo od prej (prejšnjega življenja).

Primer:
Recimo, da smo podzavestni omejujoči program »iz tebe ne bo nikoli nič« dobili v otroštvu od staršev,  oziroma so nam ga večkrat v jezi povedali, da »iz nas nikoli ne bo nič«. Starši so nam vzgled in jim verjamemo, vendar se zavestno ne počutimo v redu. Če starši to večkrat ponovijo, se v nas lahko zgodijo različne reakcije – odvisno tudi od tega, kako močna osebnost smo kot otrok, kakor tudi kako močno je bila  izrečena trditev » iz tebe ne bo nikoli nič«.

Kako odreagiramo na omejujoč program

Ko smo soočeni s škodljivim program, nam zavestno ni všeč, tudi naše počutje ni dobro takrat, podzavest pa se lahko odzove na več načinov.

•    Omejujoči program »iz tebe ne bo nikoli nič« lahko sprejmemo ter z njim živimo vse življenje in iz nas dobesedno ne bo nikoli nič. V tem primeru, ko popolnoma sprejmemo program, življenje tudi tako živimo. Če imamo srečo ali se na neki točki odločimo, da se bomo spremenili, kar nam vesolje prinese kot priložnost srečati nekoga, ki nam lahko pomaga, da se rešimo tega omejujočega programa. V nasprotnem primeru lahko program ostane v nas za vedno in se lahko prenese na naše potomce, če smo jim vzgled.

•    Druga  možnost je, da omejujoči program »iz tebe ne bo nikoli nič«  zavestno in enostavno odbijemo, ga ne sprejmemo – to je najboljši način.

•    Tretja možnost je, da omejujoči program »iz tebe ne bo nikoli nič« sprejmemo, vendar v vsaki mogoči situaciji želimo dokazati nasprotno in če je potrebno se tudi borimo za to, da bi dokazali, da le nekaj bo iz nas, da so se drugi motili, ko so nam govorili »iz tebe ne bo nikoli nič«.

•    Naslednja možnost je, da verjamemo v oba programa (»iz tebe ne bo nikoli nič«, ter »da iz nas nekaj bo« in ju živimo hkratno – v določenih obdobjih ali situacijah se aktivira eden in nato drugi. Za ta način je značilno, da sami sebe spodbijamo v tem kar počnemo, oziroma se sabotiramo.

Kako se  lahko rešimo nastale situacije

Potrebno je s svojo zavestjo ozavestiti podzavestne dele, ki so za nas moteči (omejeni), ter se jih osvoboditi. To pomeni, da ozaveščamo (prepoznavamo) omejujoče programe v podzavesti ter se jih osvobodimo v takšni meri, da ne vplivajo več na nas. Takrat se lahko zavestno tudi odločimo, če hočemo prebuditi določen pozitiven program, ki bo usklajen z našo zavestjo in dušo. S tem ko ozaveščamo podzavest, raste naša stopnja zavesti.

Zakaj zavestno ne morem rešiti omejujočih podzavestnih programov?

To je zaradi, tega, ker smo kot otroci delovali in zaznavali okolico na drugačni frekvenci, kot jo sedaj. Otroci nekje do sedmega leta starosti uporabljajo theta valove kot dominantno stanje možganov, po sedmem letu pa začnejo uporabljati alfa stanje možganov.
Theta stanje možganov je enako hipnozi, zato se lahko v takšnem stanju zavesti vse informacije zelo hitro vtisnejo v možgane. Zaradi theta stanja možganov otroci včasih ne razločijo med domišljijo in resničnim svetom.
Otrok lahko zato v mladosti celo najmanjšo stvar (na primer staršev jezen pogled, oštevanje), doživi kot travmo, ki ga lahko v podzavesti spremlja vse življenje.

Primer;
Kot otrok ne dobimo igrače, a mlajši brat jo dobi, nam pa starši razložijo, da jo ne dobimo zato, ker smo starejši – v nas ostane travma in lahko se rodijo občutki, »da nismo dovolj dobri za starše«, »da si več ne zaslužimo ljubezni«, ter se lahko krivimo, kaj smo narobe naredili. Travma lahko nastane tudi, če nam starši ne verjamejo, nas ne poslušajo, nas ne pohvalijo za naše dosežke  in podobne reči.

Ko odrastemo, nam je lahko takšna stvar (kot je na primer očetovo oštevanje) smešna, vendar nam kot otroku ni bila in ostane v nas zapisana ter nas lahko v življenju zelo omejuje.

Spodnja tabela Vrste valovanja je prekopirana iz teme »Delavnica – Pesem duše«; delavnica je zasnovana prav na ta način – da se prepoznajo ter osvobodijo omejujoči programi, ter da se postavi nova realnost.

Aktivnost možganov se meri s pomočjo možganskih valov, zato aktivnost možganov  kontrolira naše življenje. Valovanje človeških možganov vpliva na to kako mislimo, reagiramo, kot tudi vpliva na naše razpoloženje. Možganski valovi nas spodbujajo, da delamo, se učimo, rešujemo težave, kot tudi nam pošiljajo signale ko se je potrebno spočiti.

Obstaja več vrst valovanja:

Gama valovi : nad 40 Hz
Zelo velika umska aktivnost, reševanje težav.

Beta valovi: od 14 – 40 Hz
Normalna umska aktivnost, budnost, koncentracija, produktivno razmišljanje.

Alfa valovi: od 7.8 – 14 Hz
Stanje  globoke sprostitve – meditacije, dremanje, pred spanje (začetek spanja), razmišljanje v slikah.

Theta valovi: od 4 – 7.8 Hz
Globoko spanje, spanje s sanjanjem, stanje globoke kome ali narkoze.

Delta valovi: pod 4 Hz
Globoko spanje brez sanj, izguba zavesti, zelo globoka narkoza.

Gama in beta  valovi so, ko smo v budnem stanju.. Theta in delta, ko spimo ali stanja hipnoze, transa. Alfa stanje je v obeh primerih.

Za zdravljenje se je večinoma do sedaj, uporabljalo od 7.8 – 8 Hz, kar pripada alfa valovom.

Ljudje imamo sposobnost, da sami kontroliramo svoje stanje uma.

Razni narodi so to počeli s pomočjo zvoka, bobna, ki izzivajo drugačno stanje zavesti, kot so šamanski bobni, tibetanske sklede,…. Te kulture so se zavedale pozitivnih učinkov možganskega valovanja, veliko prej kot moderna znanost.
Pri šamanskem bobnanju,  frekvenca bobnanja odgovarja nizki theta vibraciji 4.5 Hz, kar šamana pripelje v stanje velike sproščenosti in višje stanje zavesti.
Sedaj je v celoti možno, za samo nekaj trenutkov priti v theta in nato v delta stanje zavesti. Prej  je za takšno stanje bilo potrebno leta meditirati, da bi prišli  v stik s temi vibracijami.
To ne pomeni, da smo mi v tem globokem stanju kome, ampak pripeljemo naše možgane  do te frekvence.
S tem stanjem dobimo neverjetno veliko moč in sposobnost, spreminjanja mentalnih in čustvenih vzorcev, prepričanj in navad.

Odločitev, da nekaj naredimo je najprej nastala v podzavesti in nato prišla v zavest. Če mislimo, da smo se zavestno nekaj odločili je to pomota, ker se je podzavest odločila že pred nami. Zato je zelo pomembno, da sta zavest in podzavest usklajeni v delovanju.

Besedilo: Zoran Zavor

Sonce je, kot že vemo, vir energije, z energijskega vidika predstavlja vir svetlobe, moči in obilja. Kadar pokuka izza oblakov, nam srce zapoje od veselja in božajoči zlati žarki raztopijo še tako tumorno razpoloženje. Narava nam ponuja celosten spekter vplivov in dobro za nas je, da v naše telo spustimo vse vibracije iz okolja – celostno naravo.

Članek je napisan na lastnih izkušnjah z doživljanjem pitja vode, ki je nastavljena zunanjim vplivom okolja in ni mišljen na solarno jogo. Solarna joga se ukvarja specifično le z močjo sonca, ta voda pa vsebuje energijo celotnega spektra okolja, ne le sonca in je čudovito takšna kot je narava – celostna. Če piha zunaj čez dan veter, voda pobere informacije vetra, če dežuje, pobere informacije dežja … ponoči pobere informacije noči … Če se ozemo nazaj v stare čase, ko so pili vodo iz rek in izvirov, niso le-te čez noč zakrivali … gorska voda, ki jo lahko piješ v gorah in je čudovita – tako po okusu kakor tudi po energiji – ni prežeta samo s soncem, temveč z vsemi vremenskimi in okoljskimi vplivi – s celotno vibracijo narave. Tako malo smo ljudje sedaj zunaj, da je dobro, da dobimo vsaj z vodo več informacij o vremenu, luni, soncu, dežju, nevihti … torej celostno vibracijo, ne le sončno.

Pa se ozrimo še na drug naravni element – vodo. Vemo, da je voda vir druge vrste energije; našemu telesu daje življenje, je “olje za naš motor”. Na energijski ravni voda čisti, poživlja in umirja premočan notranji ogenj. Voda je znana tudi po tem, da odlično shranjuje vsakršne informacije, kar so potrdile tudi znanstvene raziskave.

Ti dve ugotovitvi lahko pozitivno izkoristimo v svojem vsakdanu in si s pomočjo vode in sonca ter minimalno truda pripravimo napitek, ki nas bo osvežil, čistil, umirjal in hkrati polnil naše telo in duha z zlato sončno energijo. Na sončen dan lahko napravimo “ustekleničeno sonce” ali sončno vodo, v katero bomo ujeli sonce. To je še posebej koristno, kadar se večino dneva nahajamo v pisarni ali v prostorih, kjer nismo direktno izpostavljeni soncu. Naj nas ne ustavijo oblaki, veter ali dež. Voda, ki je zunaj je definitivno bolj kakovostna od tiste iz pipe in na takšen način dobimo vase vibracije iz vseh vremenskih vplivov in se tako lažje povežemo z okoljem in naravo.

Postopek za pripravo celostne vode je več kot enostaven, učinki pa hitri in zelo opazni. Ko enkrat začnemo uživati vodo, bomo kmalu občutili razliko med njo in “navadno” vodo in ponavadi nam navadna voda iz pipe (ali steklenice) sploh več ne diši.

Postopek:

Vodo napolnimo v steklenice (po želji jo lahko prej prekuhamo ali prečistimo skozi vodni filter). Odmerimo približno količino vode, ki jo nameravamo popiti naslednji dan. Najboljše je, če so steklenice zelene barve. Zelena barva je barva srca in srčne čakre. Obenem zelena predstavlja tudi vibracijo zdravljenja in mojstrov zdravljenja (na primer Nadangel Rafael, ki zdravi, je prikazan kot zelena vibracija). Zelena barva torej odpira srce, odprto srce pa je zdravilo proti stresu. (seveda pa najbolje, da izberete barvo, ki jo najbolj začutite). Najboljše pa je, če vsak sam začuti, kakšna steklenica mu ustreza Z vodo napolnjene steklenice postavimo na mesto, kjer je cel dan oz. vsaj večinoma dneva sonce (če le imamo možnost); najbolj idealna je južna stran. Če je le možno, steklenice postavimo ven (na okensko polico, balkon, teraso, vrt …), tako da lahko sonce neposredno sije nanje.

Steklenice pustimo stati na soncu ves dan in po možnosti tudi vso noč, da se ohladijo na naraven način. To velja predvsem poleti in v času, ko se temperature čez noč ne spustijo pod ničlo. Če nanje sije tudi luna, je takšna voda, poleg zlate sončne, prežeta še s srebrno vibracijo lune. Sonce po tradicionalni kitajski medicini predstavlja yang (moško, aktivno) energijo, luna pa predstavlja yin (žensko, pasivno) energijo. Voda, prepojena z energijo sonca in lune, je popolnoma harmonizirana, celostna in božanska.

Če boste poskusili takšno vodo pripraviti tudi sami, boste med pitjem verjetno tudi začutili, da poleg vode vase vnašate zlate žarke sonca ali srebrne žarke lune. Takšna voda harmonizira, pomirja, blaži in energizira.

Dodatki za igranje

Da ne gre za placebo učinek, lahko napravite manjši preizkus na nekomu, ki ni seznanjen o tej vodi. Najprej naj poskusi navadno, nato pa še sončno vodo. Skoraj ni človeka, ki mu ne bi bi bila “okusnejša” sončna voda. To pomeni, da imamo v svojih telesih “radarje”, ki nam dobro delujejo z zaznavo, kaj je za nas dobro.

V vodo lahko vnesete tudi poljubne informacije (na primer se nasmejete steklenici, nanjo narišete srce ali, če imate znanje iz kakšne energijske tehnike (na primer reiki itd.), jo energijsko podprete).

Vsem, ki imate radi kristale, lahko v steklenice položite ljub kristal – primerni so na primer kamena strela, ametist, citrin, roževec …

Sami lahko na enostaven način poskrbimo za svoj blagor; skozi ves dan imamo lahko na voljo sonce (in luno) v izobilju (in s tem tudi izobilje pozitivne in osvežujoče energije) – s čudovito in doma pripravljeno energizirano/informirano sončno vodo.

Urška Korun

Dušna skupina je skupina duš, v kateri smo rojeni, gre za širšo skupino duš, ki ima v osnovi približno enako vibracijo energije kot mi. Število duš je veliko, ker gre tukaj tudi za duše, ki prebivajo v drugih realnostih in oblikah.

Dušna družina je manjša skupina duš, skozi katero se učimo in delamo različne ali enake naloge v življenju.

Vsaka duša je individualna in si izbira pot, ki je primerna njeni zavesti. Z našo potjo in izbiro poti pa ni nujno, da se strinja tudi naša dušna družina.

Znotraj dušne družine obstaja odbor izbranih duš, ki vodijo dušno družino in se odločajo o stvareh, ki naj bi jih družina počela. To so lahko duše, ki jih poznamo v tem življenju, oziroma lahko tudi mi pripadamo temu odboru.

Nesoglasje, neodobravanje ali nesprejemanje naših odločitev in potez s strani dušne družine ali odbora nas lahko zelo ovira. Zato je potrebno, da ima dušna družina, kot tudi odbor perspektivo našega dela, ker nas lahko ovira v življenju, če ne vidijo ali ne vedo smisel našega dela.

Za boljše razumevanje:
Obstaja večje število dušnih skupin, na primer vsi narodi, ki živijo na planetu Zemlji.
Dušna skupina je različnih velikosti in je lahko šteje od milijon duš na dalje, na primer Slovenci.
Dušna družina šteje na primer od deset tisoč duš na dalje, ljudsko gledano so to na primer razne občine.
Odbor v dušni družini sestavlja večinoma do dvanajst duš, primerjano z našim svetom je ta odbor na primer občinska uprava.

Ne glede na to ali mi to hočemo ali ne, lahko na nas vpliva dušna družina, podobno kot na nas lahko omejevalno vplivajo naši starši ali stari starši, če nas ne razumejo ali nam ne odobravajo stvari, ki jih počnemo.
Z dušno družino je dobro, da smo usklajeni in v harmoniji ter da je energija znotraj družine zdrava in v ravnovesju. Potrebno je, da dušna družina razume naš namen, zakaj počnemo nekatere stvari.

Praktični primer:
Če partnerja v sedanjem življenju prihajata iz različnih dušnih skupin, ni nuno, da se bo z njuno zvezo strinjala dušna družina, zaradi konkurenčnosti ali raznih nerazumevanj med dušnima družinama lahko v zvezi pride do konfliktov ali omejevanja.

Najprej je potrebno pozdraviti in uravnovesiti  svojo dušno družino, da ima dušna družina perspektivo našega življenja in vseh stvari katere delamo, da vedo namen. Potem pa v primeru, kot je opisan prej (partnerski), da se pozdravijo in harmonizirajo energije med dušnima družinama, ter uskladijo med sabo, ter da vidijo namen zveze.
Mi v svoji sedanji družini v kateri živimo, če imamo težave ali nerazrešene odnose s starši ali otroci je lahko vzrok, da prihajamo iz različnih dušnih družin ali pa so v dušni družini energije v neravnovesju.

Avtor: Zoran Zavor

V človeškem telesu je na milijone celic in v jedru vsake celice se nahajajo kromosomi, v njih so geni in DNK.
Kromosomi so na koncu zaprti s telomeri, ki služijo temu, da celice ohranijo žive.
Geni so nosilci dednih lastnosti.
Molekula DNK pa je nosilka genetske kode.
Molekula DNK ima shranjene vse informacije, ki so potrebne za delovanje človeškega organizma in določa vsaki celici njeno obliko in funkcijo.

V vsaki človeški celici je 46 kromosomov oz. 23 parov. 23 jih pridobimo od očeta in 23 od matere.
Vsak kromosom ima po dve aktivni ovojnici (en par) DNK. Zraven teh dveh ovojnic imamo še 10 neaktivnih ovojnic (pet parov), ki jim znanstveniki pravijo »junk DNK«.
Vse skupaj tvori 6 parov, s tem, da je prvi par viden, ostalih 5 parov se nahaja na energijski ravni.
Za lažjo predstavo je prvi par kot naše fizično telo in ostali pari so kot naša aura.

Z aktivacijo uspavane DNK se začnejo prebujati naše sposobnosti, ki jih nosimo v naših genih.
Najprej se zbudi in se uravnovesi telesno, čustveno, mentalno in duhovno stanje. Z drugimi besedami: zdravimo se duhovno, čustveno, psihično in materialno.

Z aktivacijo DNK se v nas začne odvijati in razkrivati naš osnovni naravni namen in načrt ter sposobnosti, talenti, potenciali, ki jih imamo v sebi.
Aktivira se naša naravna ustvarjalnost in edinstvenost, da se zavedamo, kdo v resnici smo, da lahko izpolnimo življenjski namen in načrt.
Aktivira se sposobnost samoozdravitve ter osebnostna povezava duše, srca, telesa, uma in duha, kot tudi načrt obilja, ki je potreben za izpeljavo življenjskega namena in načrta.
Začnemo se zavedati svojega poslanstva, kaj nam je v resnici namenjeno postati v tem življenju, lekcije, ki so potrebne, da jih osvojimo, ter karmične stvari.

Aktivacija DNK je priporočljiva za vse, ki so pripravljeni sprejeti zgoraj opisane stvari ter imajo voljo in motiv spoznati naravni namen svojega bivanja.

Po aktivaciji DNK pridobimo sposobnost, da gremo in pogledamo katero genetsko kodo smo si izbrali ter zakaj.
Vidimo, zakaj smo si izbrali točno te starše in to genetsko kodo, ki jo imamo, ter se zavedamo vseh prednosti in slabosti genetske kode naše družine. Ker imamo širši pogled, vidimo rešitve za odpravo slabosti naše genetske kode, kakor tudi vemo, kako izkoristiti dobre stvari, čeprav se jih morebiti ne zavedamo, da obstajajo.

Aktivacija DNK se izvaja na nadaljevalnih delavnicah Pesem duše v drugem in tretjem delu.

Avtor: Zoran Zavor

Pridejo trenutki v življenju, ko se sprašujemo:" Zakaj se to ravno meni dogaja, zakaj jaz nimam tega (npr: hiše, avta, partnerja, denarja,..), zakaj se v življenju nisem odločil/a drugače? itd." Na veliko vprašanj ne poznamo točnih odgovorov, ne razumemo stvari, vendar dobro jih pozna univerzum. Če bi mi laho pogledali skozi oči univerzuma (boga, stvarnika, absoluta …), bi tudi mi lahko videli in gledali na stvari drugače v življenju. Takrat bi lahko točno videli, zakaj se nam je nekaj zgodilo, zakaj nečesa nismo dobili, zakaj smo se tako odločili …

Mislimo, da smo naredili napake, da si ne zaslužimo, da smo krivi, vendar univerzum na to gleda in vidi drugače. Univerzum gleda na vse to kot na lekcijo duše, da se mi nekaj učimo. Na kak način se bomo učili, je odvisno od nas. Lahko se učimo skozi trpljenje, izgubo, žalost, strah, … ali skozi ljubezen, uspeh, zadovoljstvo, radost, veselje. To je odvisno od naših prepričanj in vzorcev. Verjemite, da je univezumu vseeno, na kakšen način se mi učimo, važno je, da osvojimo lekcijo.

Na primer, hočeš se šolati za arhitekta, vendar se pred študijem odločiš drugače in greš v medicinsko šolo in čez čas ti postane žal, da nisi šel v šolo za arhitekta. Če nam je žal za takšne in podobne stvari (napačne odločitve), da se nismo odločili drugače, lahko pogledamo skozi oči univerzuma in bomo videli, da dokler smo omejeni z določenimi vzorci, prepričanji, mi dejansko nimamo izbire, le zdi se nam, da jo imamo. Potrebno se je osvoboditi določenih vzorcev in prepričanj, da lahko gremo drugam. Takrat, ko nimamo omejitev, se lahko odločimo kaj bomo, prej pa ne.

Takrat lahko postanemo vsak svoj kuhar in si naredimo juho s sestavinami po svojem okusu. Dokler pa imamo določene omejitve, nam juho kuhajo drugi, po želji si lahko dodamo le dodatke, glavnih sestavin ne moremo izbirati.

Ali na primer, gremo v gostilno z namenom, da pojemo zelenjavno juho. Tudi če imamo denar in si želimo zelenjavno juho (čeprav je na meniju nimajo), dobimo tisto juho, ki jo gostilna ponuja na meniju in ne tiste, ki si jo mi želimo. V tem je razlika, ko smo svobodni, lahko izbiramo, ko pa nismo, smo lahko jezni na vse okrog sebe in nam ne preostane nič drugega, kot da se zadovoljimo s tistim, kar nam "gostilna" nudi. Vendar to z juhico je majhna stvar v primerjavi z drugimi stvarmi, ki jih imamo v življenju.

Dokler imamo omejitve, gremo lahko samo po eni poti in smo prepuščeni usodi in drugim, ko pa vzamemo stvari v svoje roke in spremenimo omejitve, se nam odpre več poti in takrat lahko izbiramo, v katero smer (pot) bomo šli.

Avtor: Zoran Zavor

Karmična diagnostika je metoda energijskega diagnosticiranja in zdravljenja, ki jo je razvil ruski zdravilec Sergej Nikolajevič Lazarev (v Slovenijo jo je pripeljal in uveljavil Marjan Ogorevc) in temelji na zakonu vzroka in posledice. To pomeni, da za vsako posledico stoji nek vzrok. Nam, Slovencem, je bolj kot zakon vzroka in posledice blizu pregovor: »Kar seješ, to žanješ«. Vsako človeško dejanje, ne glede na to ali je dobro ali slabo, vpliva na celotno vesolje, na vse, kar obstaja. Na podlagi tega se dobre stvari nagradijo, slabe pa kaznujejo.

S pomočjo Karmične diagnostike ugotavljamo vzroke za težave, ki jih imamo. Te lahko izhajajo iz našega sedanjega življenja, časa rojstva, časa bivanja v maternici, preteklih življenj, od naših prednikov, … Vsaka stvar, ki se nam je kdajkoli zgodila (dobra ali slaba), je vtisnjena v našem biopolju. Ne glede na to, če se je zavedamo ali ne, če se je zgodila pred kratkim ali davno nazaj, je še vedno zapisana v biopolju in vpliva na kakovost našega življenja. Ljudje smo podobno kot računalniki, v katerih se hranijo podatki; dokler se določen podatek ne izbriše (očisti), ostaja v nas na zavestni ali na podzavestni ravni in vpliva na naše življenje.

Terapevt, ki izvaja terapijo na osnovi karmične diagnostike, vstopi na najvišje ravni človekoga biopolja in odkriva vzrok za težavo na mestu, kjer je vzrok nastal in ga tam tudi razrešuje. Pri tem igra ključno vlogo terapevtov značaj, njegove etične in moralne vrline ter razvitost njegove duše in zavesti. Bolj kot je terapevt duhovno razvit, etičen in moralen, bolj kakovostno je njegovo delovanje, za stranko pa to pomeni varno in učinkovito terapijo. Pri odkrivanju vzrokov se pogosto odkrijejo raznorazni podzavestni programi (vzorci, prepričanja, lastnosti, občutki,..), ki so lahko moteči za naše življenje. Posledično so ti vzorci, občutki, prepričanja odgovorni tako za naše zdravje, kakor tudi za uspeh na vseh življenjskih področjih.

Primeri nekaterih splošnih slovenskih vzorcev: »iz tebe ne bo nikoli nič«, »ne zaslužim si«, »nimam dovolj denarja«, »ne zaupam svojim sposobnostim«, »naj naredi nekdo drug namesto mene«, »vse mora biti po moje«, …

Vsak izmed podzavestnih programov je moteč in lahko škoduje nam, našim potomcem in okolici. Vse, kar nas je kadarkoli prizadelo, se nas dotaknilo na negativen način in ni očiščeno (ob spominu na to začutimo v sebi "grenak priokus", občutek nelagodja), še vedno vpliva na nas in aktivno upravlja z našim življenjem, ne glede na naše želje in hotenja.

S pomočjo karmične diagnostike si lahko spremenimo življenje, ga zaživimo tako, kot ga hočemo in postanemo upravljalec lastne usode.

Sedaj vemo, da je možno, da se osvobodimo karme in vpliva preteklih življenj in prednikov na naše življenje in s tem postanemo mi tisti, ki si krojimo svojo usodo.

Z dvigom nad zakon vzroka in posledice dosežemo raven čiste brezpogojne ljubezni, ta pa premaga vse ovire.

Komu je namenjena terapija na osnovi karmične diagnostike?

Predvsem ljudem, ki se počutijo nezaželene, nesprejete (s strani staršev, okolice…), depresivne, v strahu, so dolgotrajno jezni, žalostni, razočarani, potrti, v skrbeh, pod stresom, z raznimi napetostmi, ki jih ne morejo po naravni poti sprostiti …

Normal
0

21

false
false
false

SL
X-NONE
X-NONE

/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:”Navadna tabela”;
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:”";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:”Calibri”,”sans-serif”;
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:”Times New Roman”;
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-bidi-font-family:”Times New Roman”;
mso-bidi-theme-font:minor-bidi;}

Terapija lahko z ozaveščanjem vzrokov za nastalo težavo omili že nastale zdravstvene težave ali bolezenska stanja. Z aktivnim sodelovanjem stranke se lahko ozdravljiva bolezen celo dokončno pozdravi.

Terapija lahko pomaga takrat, kadar človek ne najde več smisla v življenju, ko gre vse narobe. Kadar ima občutek, da ne spada na zemljo, ne spada v svojo okolico, ko sumi, da živi pod vplivom drugih (pod vplivom staršev, nadrejenih, partnerja, otrok, družbe …).

Finance v današnjem času predstavljajo veliko težavo za večino ljudi, tako za tiste, ki imajo premalo financ, kot tudi za tiste, ki imajo dovolj financ pa finance vedno skopnijo, ali ne vemo ohranjati tok financ.

Za popolno zdravje je potrebno imeti tudi finančno zdravje. Vzrokov zakaj ni financ je lahko veliko, naštel bom nekatere: ne počnemo delo, ki nas veseli, nimamo aktivirane DNK za finance, v sebi imamo prepričanja, da si ne zaslužimo biti bogati, ne verjamemo v obilje znotraj naše realnosti itd.

Karmična diagnostika je namenjena tudi vsem tistim, ki želijo preprečiti potencialen nastanek bolezni (odkriti vzrok, preden pride do zdravstvenih težav). To pomeni, da se kažejo znaki bolezni, občutek poslabšanje zdravstvenega stanja. Zelo veliko lahko ljudje napravijo tudi v primerih, če so obiskali astrologinjo, vedeževalko ali bili na analizi djotiš, in jim je bilo nakazano na možnost bolezni v prihodnosti. Skozi terapijo se da občutno zmanjšati ali v celoti izničiti možnost za bolezen.

Kako poteka terapija karmične diagnostike?

Terapija temelji na celostnem zdravljenju, pri katerem je obravnavano celostno telo, tako fizično kot energijsko. Največ pozornosti namenjamo zdravljenju duše – ko je zdrava duša, je zdravo tudi telo. Terapevt poišče vzrok vzrokov, (npr. vzrok za bolečino na roki se izkaže kot jeza na partnerja, vzrok za jezo pa je določeno dejanje (npr. ker ni napravil/a nečesa tako, kot smo mi pričakovali). Vsaka terapija se v določenih segmentih razlikuje od drugih terapij zaradi edinstvenosti težav vsakega posameznika. Na terapiji se oseba tudi nauči raznih vaj za boljše počutje ter lažje samostojno delo na sebi za vnaprej.

Terapija v osnovi poteka tako, da se osebi najprej poišče izvor vzrokov za nastale težave, kot so na primer čustvene in mentalne, duhovne, finančne težave, stres, bolečine, bolezni (artritis, depresije, razne odvisnosti …). Oseba se seznani z vzrokom/i in se ji pomaga sprostiti napetosti ter blokade na telesu. Ko se vzorci ali blokade razrešijo, oseba pridobi moč, da se poveže s svojim lastnim virom. Odpre srce ljubezni in v sebi postavi nove temelje ter odločitve. Odpre se tudi za svoje sposobnosti, danosti in potenciale, ki so še skriti ali jih ne uporablja z vso močjo. V večini pride do zavedanja, kaj si želi početi v življenju. Nauči se poslušati svojo dušo, katera vodi do osebnih ciljev, da laže spozna, kaj jo resnično veseli.

Primer iz prakse

Terapija po operaciji ali zlomu

Potrebno je na novo vzpostaviti pretok energije, ker je le-ta s posegom lahko oviran ali zaustavljen na tistem delu telesa in posledično ovira delovanje drugih organov. Vedno je potrebno tudi odkriti, zakaj je do prvotne težave prišlo.

Avtor: Zoran Zavor

Duh je, po mojem osebnem dojemanju, na fizični in energijski ravni združitev obojega – fizičnega in energijskih teles.

Človek lahko aktivno upravlja s svojim življenjem, se posluša, v glavnem je zmožen narediti vse, kar hoče (tudi pogovarjati se s sabo), ko je stanje duha v ravnovesju. Potrebna je čista povezava: telo, srce, duša, um, duh, da je prizemljeno in povezano z božanskim.

Srce je naš most med fizičnim in energijskim svetom, zato je potrebno naučiti se poslušati svoje srce, priti v stik z njim in mu dopustiti, da je odprto za ljubezen.

Um in duša nista manifestirana na fizični ravni, tako kot srce, imata pa vseeno veliko vlogo v našem življenju.
Naš um lahko razdelimo na več nivojev (vendar to je že tema za novi članek). Večinoma naš um upošteva navodila duše, če mu duša daje jasna navodila. Drugače se um igra z našimi čustvi, mislimi, »je kot razposojen otrok«; če nima kaj za početi, si sam poišče zabavo. Če smo bolj čustven tip, nam nagaja na čustvih, če smo bolj mentalni tip, nam vsiljuje različne misli na mentalni ravni. To počne zato, ker nima povezanosti z božanskim in ne dobi informacij, kaj naj bi počel za naše dobro. Zato si izbere pač tisto, kar mu je pri roki, da zadovolji svoje potrebe.

Naša duša ima dostop do božanskega in s tem je sposobna sprejeti navodila, ki so za nas najboljša in tudi zna odgovoriti na vprašanja, če jih zastavimo. Duša je sposobna priti do vseh potrebnih informacij, ki jih potrebujemo v življenju, potrebno je le priti v stik z njo in ohraniti povezavo. Stik z dušo nam preprečujejo razna prepričanja in vzorci (vzroki, da nismo sposobni poslušati navodila duše).

Srce ima podobno vlogo kot ima naša duša, z razliko, da se nahaja na fizični ravni in vse te informacije posreduje našemu fizičnemu telesu. Če je potrebno, da se pozdravi in daje navodila, kaj je potrebno narediti, se premakniti (motorika). Hkrati drži stik z dušo ter je posrednik med dušo in fizičnim telesom. Posreduje tudi informacije med fizičnim telesom in dušo.

Um je tisti, ki poganja naše fizično telo v akcijo, da se premaknemo in naredimo stvari, ki so potrebne, da zadovoljimo vse naše potrebe.

Duh je tisti, ki vse to izžareva navzven, nas predstavlja v svetu – to, kar smo.

Na primer, če imamo slabo mišljene o sebi, o svoji podobi (da smo predebeli), nekje obstaja vzrok, ki je za nas moteč. Lahko smo bili deležni posmehovanja in je to ostalo zapisano v naši podzavesti. Um se izraža prek našega duha in kadar zopet pride do podobne situacije, se vedno "stisnemo skupaj". Razni oglasi in prepričanja, kakšni bi morali biti, vse to v veliki meri vpliva na naše stanje.

Ko imamo jasno povezavo božansko – zemeljsko, smo sposobni komunicirati sami s sabo, se poslušati in delati stvari, ki so za nas neprecenljive vrednosti, smo povezani s celoto, z vsem, kar obstaja in takrat nismo odvisni od drugih ali od zunanjih stvari, ampak si sami krojimo svojo usodo takšno kot jo hočemo. Ko te povezave ni, smo ujeti v usodo in lahko drugi upravljajo z nami.

Dimenzije

Prva dimenzija je naše fizično telo, ki ga bolj ali manj poznamo vsi (anatomija, motorika).

Druga dimenzija je naša aura, ki je razdeljena na več teles (eterično, čustveno, mentalno in ostala telesa) in čakre, prek katerih sprejemamo in oddajamo energijo.

Tretja dimenzija je naša povezava z božanskim in zemeljskim (os sveta ali axis mundi, linija hare, reiki, …).

Četrta dimenzija je naša jedrna zvezda, skozi katero se razširimo v neskončnost, na vse, kar obstaja.

Zasledijo se tudi druge dimenzije, kot je na primer peta dimenzija, kar pa ni nič drugega kot razčlenjevanje le teh štirih na različne vrste sposobnosti ali poddimenzije, kot na primer komunikacija z angeli. To pa so dimenzije zavesti.

Vse stvari se v nas hranijo, tako dobre kot slabe, in kadar pridemo v stik z določeno stvarjo, posledično odreagiramo na določen način.

Nekaj primerov:
Ko imamo prepričanje, da smo debeli, nas že oglas za hujšanje vrže iz ravnovesja.
Ko imamo strah pred hitro vožnjo z avtomobilom, ga občutimo že, ko sedemo v avto.
Ko imamo sposobnost petja, jo bomo izkoristili, ko se ponudi priložnost.
Ko imamo sposobnost iznajdljivosti, to izkoristimo vsakič, ko jo potrebujemo.

Avtor:  Zoran Zavor

Brezpogojno ljubezen verjetno vsak dojema na svoj način, sam bom poskusil razložiti na takšen način, kot jo dojemam sam.
Na zemlji živimo v svetu dvojnosti (dobro – slabo, noč – dan, strah – zaupanje), ko se dvojnost združi, nastane enost. Nekako vsi to teoretično vemo, vendar nam ni jasno, zakaj rabimo tisti del, ki ga nočemo, na primer strah. Skozi povezavo božansko–zemeljsko (enost) se začnemo tega zavedati. Sam uporabljam več načinov povezovanja božansko–zemeljsko, odvisno v kakšni se situaciji nahajam. Merkava, linija hare, os-sveta, Reiki … so nekateri od načinov.

S tem, ko stopimo v polje enosti, se zavedamo, da so tukaj stvari združene, so »eno« (dobro – slabo, dan – noč, strah – zaupanje,..) in to informacijo pripeljemo v naš svet dvojnosti. Takrat smo sposobni razumeti, da če nas je nekaj strah ali se jezimo, da ne bežimo od tega stran, ampak sprejmemo ta del. Na primer, čeprav me je »strah biti v globoki vodi«, sebe sprejemam takšnega, kot sem, s tem dejstvom, »da me je strah biti v globoki vodi«. Ali »čeprav se jezim na partnerja«, sebe sprejemam takšnega, kot sem in tudi to dejstvo, »da se jezim na partnerja«.

Povezava božansko – zemeljsko posledično prinese spoznanje, da smo vsi enaki, da se vsi lahko jezimo ali smo v strahu. Pomembno je le, da se takšne tudi sprejmemo.

Na primer, če se bojiš, da boš izgubil partnerja in če to dejstvo ne sprejmeš v smislu "to se pa že meni ne more zgoditi", a te je še vedno strah, posledično lahko pripelje do izgube partnerja.
Če pa sprejmeš tudi to možnost, da izgubiš partnerja, dopustiš možnosti sami, da obstaja (ker v keteru, akaši, univerzalnem informacijskem polju ali prostoru različic…- tudi vse te možnosti obstajajo), si to možnost sprejel in posledično od tega ne bežiš, ne obsojaš in te ni strah. Je zelo malo možnosti, da bo do izgube dejansko prišlo.

Zavedaš se, da je v brezpogojni ljubezni prisotno oboje, tako strah kot zaupanje.
S tem ko si sprejel tisti del, ki je moteč zate, imaš možnost, da npr. vzameš strah, jezo, … v zakup in se odločiš, da deluješ drugače, z zaupanjem, z močjo, …

Brezpogojna ljubezen mi da možnost odločanja, s čim bom deloval (strah – zaupanje). Ko jo enkrat razumem, nisem več ujet v svojo usodo, ampak si jo krojim sam, točno takšno, kot jo hočem.

Takrat se zavedam, da sem lahko edino samemu sebi prepreka, ne pa tudi drugi.

Mogoče bo nekdo lažje razumel na podlagi sledečga primera: noč in dan sta enaka dvojnost kakor sta strah in zaupanje. Ali se morebiti jezimo na noč, ko pride ali na dan, ko pride noč? Ju obsojamo? Ne. Sprejmemo ju, ker sta naravna pojava. Sami se odločimo, kdaj bomo šli spat, ko pade noč ali pa ko vzide nov dan.
Odločimo se lahko svobodno, ko najprej sprejmemo tisto, česa nočemo, česa se bojimo, na kaj se jezimo, od česa bežimo…

Brezpogojna ljubezen je oboje, združeno skupaj in da to sprejmemo, od nas je pa odvisno, kaj bomo prenašali naprej (strah ali zaupanje).

Takšne stvari pridobimo s pomočjo: Merkave, hare, os- sveta, Reiki,… povezave božansko – zemeljsko. Potrebno se je tudi zavedati, da ni dovolj to samo narediti na energijski ravni, ampak je to potrebno prizemljiti.

Avtor: Zoran Zavor

Koliko resnično poznam sebe in si dovolim biti resnični jaz in se tudi izražati, skozi misli, besede in dejanja. Na prvi pogled izgleda čisto enostavno, pa poglejmo če je to res.
V sebi nosimo zapis, vsega kar smo bili in kje smo živeli prej, kako smo se sprejeli in koliko smo se poznali, kot tudi, koliko se poznamo v sedanjem trenutku ter spoznanja, ki nas čakajo v prihodnosti tega življenja. Naj samo omenim, da je možno napraviti tudi regresijo za prihodnost, vendar več o tem kdaj drugič.

Mi smo skupek vsega, kar je kdajkoli obstajalo, obstaja in bo obstajalo ter smo razporejeni na določenih časovnih linijah, katere nam omogočijo izkušnje na poti, po kateri hodimo.
Vzemimo primer tega življenja in način po katerem opazujemo svet skozi periode. Večinoma te periode razdelimo na otroštvo, odraščanje, šolanje, zaposlitev in penzijo. Med tem so manjše periode v katerih smo srečni, veseli, zadovoljni – takrat nam gre v življenju kot po maslu. Pridejo tudi periode, kadar nismo čisto zadovoljni, ker ne gre vse tako, kot smo pričakovali. Pomen tega je, da živimo življenje iz skupka period.

Koliko pa poznamo dejansko sebe in kolikokrat v življenju se spomnimo nase? Običajno le takrat, ko se sprašujemo, kaj bi morali biti, postati in kaj vse bi se moralo zgoditi, da bi to dejansko tudi postali. Večinoma čakamo, da se mora nekaj prej zgoditi, da bomo mi potem lahko srečni – s tem se prestavljamo v prihodnost.

Samim sebi dajemo pogoje in si ne dovolimo biti srečni. Nas je strah sreče ali kaj drugega? Nič od tega. Vedno gledamo okrog nas, zelo redko pa v sebe – zakaj? Ali nas je strah, da bi odkrili nekaj, kar že tako ali tako nosimo v sebi? Tudi ne.
Razlog je, da nismo naučeni gledati sebe in se spoznati. Lažje je gledati druge, okrog nas, v prihodnost, … Vprašanje je, od kod nam ta navada, da gledamo in oponašamo druge? Vsilila so nam jo nihala (skozi vzgojo, norme, družbo, razne reklame), da nimamo svobodne volje.

Mi pa smo del vsega in vse je del nas, začetek in konec – neskončnost … Zakaj bi bili potem drugačni, če je vse v nas? Ravno zato je nesmiselno gledati druge in se ozirati kamorkoli drugam, kot pa v same sebe.
Ko sprejmemo dejstvo, da je vse v nas, vidimo pravo lepoto in sijaj sebe in življenja. Takrat najdemo tisto, kar iščemo in ni več potrebe, da še izgubljamo energijo za nepotrebne stvari, če so pa vedno bile in bodo v nas in tisti trenutek, ko to spoznamo, se začne naša resnična avantura.

Odločimo se spoznati sebe, svoje sposobnosti, talente, potenciale in to nam omogoča pogled v sebe, pogled v svojo dušo. Dopustimo duši, da nam poje našo najdražjo pesem, srečo, ki je v nas samih. Bodi to, kar dejansko smo.

Da nam bo pa duša svobodno pela, jo je potrebno najprej pozdraviti in osvoboditi vseh prepričanj, katere nosi s sabo iz preteklih življenj, iz prve spolne celice, časa bivanja v maternici in vse kar je duša vpila (kot goba) v sedanjem življenju, vendar ni resnično njeno. S to odločitvijo se povežemo z božanskim in zemeljskim in šele takrat nam duša lahko pokaže njeno pravo moč.

Takrat, ko se odločiš poskrbeti zase, se odločiš svobodno živeti in izkušati vse čare življenja ter si na poti, da postaneš individualno bitje.

Avtor: Zoran Zavor

Neprizemeljenost nastane takrat, kadar nismo povezani z zemeljskimi energijami. Takrat nismo sposobni brezpogojno sprejeti samih sebe, partnerja, svojih otrok, staršev, prijateljev, okolice, službe, splošno rečeno vsega, kar se nam dogaja tukaj na zemlji.

Energijska neprizemljenost se lahko kaže skozi:

občutke nestabilnosti, nesigurnosti, nesprejemanja s strani okolja, nesprejemanja odgovornosti za svoje življenje, zdravje, počutje, … na splošno ne sprejemamo situacijo in okoliščin, v katerih se znajdemo; počutimo se, kot da smo odrezani od ostalega sveta, noge so lahke, rečemo radi, da tavamo kot muhe brez glave, dogaja se nam, da začnemo nekaj delati in ne dokončamo … pojavljajo se raznorazni strahovi, ki lahko prerastejo v paniko ali depresijo.

Lahko imamo ogromno idej, zamislih, … ampak nič se ne realizira.

Posledično se zaradi takšnega stanja lahko pojavijo bolečine v nogah in hrbtenici, moteno je delovanje spodnjih organov, ki so povezani s spodnjimi čakrami (korenska, spolna in čakra solarnega pleksusa), v telesu lahko začne zastajati voda itd.

Zaprtost do »višjih« ravni se kaže kot pomanjkanje idej, zamisli, nekako se lovimo v starih energijah in okoliščinah, vse nas dolgočasi, obsojamo in smo zavistni drugim za njihove uspehe, a se hkrati sami ne upamo premakniti naprej.

Neprizemljenost se lahko kaže tudi kot: pomanjkanje energije, brezvolja, lenoba.

Potreba po pozornosti in zunanji potrditvi, slaba povezava z okoljem, nesposobnost in nesprejemanje dejstva, da obstajajo višje ravni, ki jih ne vidimo (našim očesom nevidne ravni).

Največkrat se na začetku kaže kot pritisk v glavi (občutek, kot da imamo čelado na glavi), ki se lahko nadaljuje v glavobole ali celo migrene.

Neprizemljenost oziroma nepovezanost z božanskim je specifična za moške in za ženske.

Moški, ki se jezi ali obsoja ženske oziroma svoj ženski del, je ponavadi neprizemljen, če pa se jezi na moške ali svoj moški del, ni povezan z višjimi ravnmi.

Ženska, ki se jezi ali obsoja moške ali svoj moški del, nima povezave z višjimi ravnmi, če pa se jezi na ženske in svoj ženski del, pomeni, da je neprizemljena.

Pri neprizemljenosti se lahko zatekamo k poživilom oz. pomirjevalom (alkohol, cigareti, droge, tablete, hrana), kar povzroča razne odvisnosti.

Neprizemljenost se lahko pokaže tudi pri pretiravanju z meditacijami ter odvisnostih od duhovnosti.

Avtor: Zoran Zavor